7. DAN – 20.7.2009

Tudi Renato je pomagal zvoziti naše ostre ovinke na romunskih »avtocestah«

V križiščih ni nobene dileme – vsak pozna svojo prednost.

Le kdo bi tu imel prednost?!?

Naša dva pridna kletarja – polnita hladilnik (tokrat le z vodo), vendar piva ni v njem nikdar zmanjkalo!

Avtobusni vzpon do platoja pogorja Ciucas – Cabana MUNTELE ROSU

Nekdo je rekel, da tu ni volkov – le zakaj ima ta ovčarski pes tako ovratnico???

Rahel vzpon ter kratek Renatov nagovor – le kaj jim je govoril, da ga vsi tako zbrano poslušajo, ali pa so se že utrudili?

Lepi zeleni vrhovi, travnati ter cvetoči pašniki….

Med cvetočimi travami in plahtico koraka kolona…..

.. . dišeči Steinbergov klinček

Lepa travnata pobočja kar vabijo…

Samo gledal bi ta zelena pobočja….

…. in užival!

Tudi ta pes je zelo užival, ko nas je spremljal vso pot do vrha.

Zeleno, ki te ljubim zeleno (Federico Garcia Lorca)

Ja, res je čudovit pogled!

Zarjaveli smerokazi – vendar Renato pozna pot.

A so kopirali Aljažev stolp??

Tako zamišljena med travami……

Prispeli na vrh Gropsoarele – 1883 mnv

Z vrha pogled na Cheio in naš hotel.

Vrh je ves v cvetju

Ena skupinska šestih…

Tudi skalni vrhovi so porasli zeleno

Pastir z svojo čredo…

… ter pes čuvaj, ki je kar navajen pozirati.

Tu pa znajo ceniti konje, saj se kar svetijo

Darja je rekla, da gre naprej kar bosa…..

Popoldne so za nas še vključili vodnjak, saj smo jim kar nekaj piva spili…

Vendar je bil najhujši spust za naš avtobus po katastrofalni cesti navzdol….

Da smo srečno prispeli nazaj v hotel, smo kar pred balkoni naredili party…..

… pravkar kupljeni sir z tržnice smo pojedli Ireni, Ivanka je delila nesladko pecivo, Draga pa domače žgane specialitete…..